V drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Stephen King začel uporabljati psevdonim Richard Bachman, saj mu je to omogočalo, da je lahko izšla več kot ena njegova knjiga letno, kar je bil v tistih časih nekako standard, da ni prišlo do prenasičenja z enim avtorjem. Iz tega obdobja je nekaj njegovih bolj realističnih, a vseeno na neki način nadrealnih (denimo tudi v slovenščino prevedeni Hujšaj!) ali pa distopičnih romanov (sem spada The Running Man, po katerem je bil posnet tudi film). V to kategorijo pa lahko uvrstimo tudi Veliki pohod iz leta 1979, nekakšno aluzijo na marše smrti, ki so jih sile osi izvajale med drugo svetovno vojno s svojimi ujetniki, ki so jih z zapovedano hojo dobesedno izmučili do smrti.
Tudi v Velikem pohodu je podobno; v neki distopični, vzporedni resničnosti v Ameriki vsako leto za prvega maja poteka gladiatorski pohod stotih najstnikov. Pravila so preprosta: hitrost njihove hoje ne sme pasti pod štiri milje nad uro (6,5 km na uro). Če se to zgodi, dobi pohodnik opozorilo s strani vojakov na spremljajočih vozilih, po treh opozorilih pa ga ustrelijo. Tudi okrepčila lahko pohodniki dobijo samo od vojakov, vsak dan ob devetih zjutraj. Za nagrado si zmagovalec lahko zaželi kar koli. Pohod se torej začne, King pa v svojem prepoznavno napetem stilu pred nami preigra življenjske usode mladih popotnikov, ki so se iz različnih razlogov podali na to smrtonosno preizkušnjo. Pri tem v ospredje postavi dva junaka, Raya Garratyja in Petra McVriesa, ki se zdita kot nalašč tudi za potencialna zmagovalca. Seveda pa je do konca pohoda še ogromno milj in ur. Dirka na življenje in smrt, pri kateri sicer ni ciljne črte, vseeno pa ima vsak 99 nasprotnikov.
(Samo Rugelj; Bukla 134-135)
