Osebna zgodba o otroštvu brez šole, učenju skozi igro in svobodi odkrivanja sveta
… in nikoli nisem prestopil šolskega praga je osebna in navdihujoča pripoved Andréja Sterna, ki ni nikoli hodil v šolo. V knjigi opisuje svoje otroštvo brez običajnega šolskega sistema, ocen, stresa in pritiska po uspešnosti ter pokaže, kako je svet odkrival skozi igro, radovednost in lastne interese.
Kako se otrok uči, če mu nihče ne določi učnega načrta? Kaj se zgodi, če lahko določeno področje raziskuje toliko časa, kolikor ga zanima? In kakšno vlogo imajo pri tem igra, zaupanje, občutek varnosti in sprejemanje otroka takšnega, kakršen je?
Stern ne ponuja univerzalnega recepta za vzgojo ali izobraževanje. Pripoveduje svojo zgodbo – zgodbo otroka, ki je lahko v lastnem ritmu razvijal zanimanja in talente ter se učil zato, ker ga je svet zanimal.
André Stern ni nikoli hodil v šolo
André Stern je odraščal v Parizu in nikoli ni obiskoval šole.
Namesto šolskega urnika je njegov vsakdan sestavljalo raziskovanje sveta. Spoznaval je stvari, ki so vzbudile njegovo zanimanje, se poglabljal vanje in prek njih odkrival nova področja.
V knjigi opisuje, kako je že pri treh letih začel spoznavati črke in jih povezovati v besede – ter zakaj ni bilo nič narobe s tem, da je branje pravilno obvladal šele pri osmih letih.
Njegova zgodba odpira vprašanje, ali se morajo vsi otroci določenih spretnosti res naučiti ob istem času in na enak način.
Ko postanejo legokocke lekcija matematike
Otroška igra je lahko polna vprašanj.
Pri Sternu je denimo izdelovanje vozil iz legokock pripeljalo do odkritja števila pi. Zanimanje za eno stvar je spontano odprlo vrata v drugo.
Podobno so se skozi leta pojavljala nova področja.
Odkrival je računalništvo in glasbo, literatura Marcela Prousta pa je vplivala na njegovo razmišljanje in osebnost.
Takšno učenje ni sledilo vnaprej določeni poti. Izhajalo je iz zanimanja in se razvijalo v smeri, ki je avtor vnaprej ni mogel predvideti.
Učenje skozi igro in radovednost
Ena osrednjih tem knjige … in nikoli nisem prestopil šolskega praga je pomen igre.
Stern skozi lastne izkušnje predstavlja pogled, po katerem igra in učenje nista ločena svetova. Ko otrok nekaj raziskuje zato, ker ga resnično zanima, se ob tem uči, preizkuša, išče rešitve, dela napake in ponovno poskuša.
Avtor zato razmišlja o tem, kaj se zgodi, ko otrokovi radovednosti pustimo dovolj prostora.
Namesto vprašanja »Kako otroka pripraviti do učenja?« se pojavi drugačno vprašanje: kaj vse se otrok nauči, kadar sme slediti tistemu, kar ga navdušuje?
Otroštvo brez pritiska po uspešnosti
Stern svoje otroštvo opisuje kot obdobje brez običajnega šolskega pritiska po dosežkih.
V ospredju niso bile ocene ali primerjanje z vrstniki, temveč zanimanje za stvari, ki jih je odkrival.
Prav zato se knjiga dotika tudi našega razumevanja uspešnosti, truda in napora. Avtor kritično razmišlja o prepričanju, da mora biti učenje nujno težavno ali neprijetno, da bi bilo dragoceno.
To je njegov osebni pogled, ki bralca spodbuja k razmisleku o tem, kaj pri otrocih spodbuja željo po raziskovanju in kaj jo lahko zavira.
Zaupanje med starši in otrokom
Pomembno mesto v knjigi ima odnos med otrokom in starši.
Stern poudarja zaupanje in občutek varnosti. Starši naj bi otroku predstavljali varno zatočišče, v katerem mu ni treba svoje vrednosti dokazovati z dosežki.
Eno od sporočil, ki jih izpostavlja, je preprosto:
»Rad te imam, ker si tak, kakršen si.«
Za Sternov pogled na otroštvo je takšno sprejemanje pomembno, saj otroku omogoča raziskovanje sveta brez občutka, da mora najprej izpolniti pričakovanja odraslih.
Razvijanje talentov brez vnaprej določene poti
Knjiga ne pripoveduje zgodbe o otroku, ki bi ga odrasli zgodaj usmerili v eno samo področje.
Nasprotno.
Stern je lahko prehajal med različnimi zanimanji ter se jim posvečal glede na svojo radovednost. Tako je postopoma odkrival področja, ki so pozneje pomembno zaznamovala njegovo življenje – od glasbe in izdelovanja glasbil do računalništva, gledališča in drugih ustvarjalnih dejavnosti.
Njegova izkušnja pokaže eno možno obliko otroštva, v katerem interesi niso zgolj prostočasne dejavnosti, temveč lahko postanejo pomemben vir znanja in spretnosti.
Brez čudežnega recepta za vzgojo in izobraževanje
… in nikoli nisem prestopil šolskega praga ni priročnik, ki bi staršem narekoval, kako morajo vzgajati svoje otroke.
Prav tako avtor svoje življenjske poti ne predstavlja kot univerzalnega modela, ki bi mu morali slediti vsi.
Knjiga je predvsem osebno pričevanje o nenavadni izobraževalni poti.
Stern opisuje, kaj je doživel sam, kako se je učil in kako je razvijal svoje sposobnosti. Njegova zgodba pa bralcu omogoča, da ob njej razmisli o širših vprašanjih otroštva, izobraževanja, igre in pričakovanj odraslih.
Kaj André Stern deli v knjigi?
V knjigi boste spoznali:
- avtorjevo osebno izkušnjo otroštva brez obiskovanja šole,
- njegov pogled na povezavo med igro in učenjem,
- primere spontanega odkrivanja branja, matematike, glasbe in računalništva,
- razmišljanja o otroški radovednosti in zanimanju,
- pomen zaupanja med starši in otrokom,
- idejo staršev kot varnega zatočišča,
- pomen sprejemanja otroka takšnega, kakršen je,
- kritičen pogled na pritisk po uspešnosti,
- razmišljanja o razvijanju interesov in talentov,
- osebni pogled na svobodnejše oblike izobraževanja.
Drugačen pogled na izobraževanje
Sternova življenjska zgodba lahko bralca spodbudi k premisleku o nekaterih temeljnih predpostavkah tradicionalnega izobraževanja.
Ali mora učenje vedno potekati po vnaprej določenem programu?
Ali morajo vsi otroci enake stvari osvojiti pri enaki starosti?
Kako pomembna je notranja motivacija?
Kakšno vlogo ima igra?
In kaj bi se zgodilo, če bi otrokovo radovednost obravnavali kot enega ključnih motorjev učenja?
Knjiga na ta vprašanja odgovarja predvsem skozi avtorjevo lastno izkušnjo, zato odpira prostor za razmislek, ne da bi bralcu ponujala eno samo pravilno pot.
Komu je knjiga namenjena?
… in nikoli nisem prestopil šolskega praga bo posebej zanimiva za:
- starše in bodoče starše,
- vzgojitelje in pedagoge,
- učitelje,
- vse, ki jih zanima razvoj otrok,
- bralce, ki raziskujejo alternativne pristope k izobraževanju,
- ljudi, ki jih zanima svobodno izobraževanje,
- zagovornike učenja skozi igro,
- vse, ki razmišljajo o vplivu ocen in pritiska po uspešnosti,
- bralce, ki jih zanimata otroška radovednost in notranja motivacija,
- vse, ki želijo spoznati drugačno osebno izkušnjo odraščanja in učenja.
Zakaj prebrati … in nikoli nisem prestopil šolskega praga?
- avtentična osebna zgodba človeka, ki ni nikoli hodil v šolo,
- drugačen pogled na otroštvo in izobraževanje,
- poudarek na učenju skozi igro in radovednost,
- konkretni primeri spontanega pridobivanja znanja,
- razmislek o otrokovem lastnem ritmu razvoja,
- poudarek na zaupanju in varnem odnosu med otrokom in starši,
- kritičen pogled na pritisk po dosežkih,
- spodbuda k razmišljanju o notranji motivaciji in talentih,
- knjiga ne ponuja čudežnega recepta, temveč izkušnjo, ob kateri lahko bralec oblikuje lastna vprašanja.
… in nikoli nisem prestopil šolskega praga je zgodba o otroštvu, v katerem učenje ni bilo omejeno na učilnico. André Stern skozi svojo nenavadno življenjsko pot vabi k razmisleku o tem, koliko se lahko otrok nauči, kadar ima dovolj časa, zaupanja in prostora, da sledi svoji radovednosti.
O avtorju
André Stern se je rodil leta 1971 v Parizu, kjer je tudi odraščal. Je sin raziskovalca Arna Sterna, poročen in oče dveh otrok.
Je glasbenik, skladatelj, mojster izdelave kitar in novinar. Poučuje glasbo, predava, deluje na področju informatike ter je povezan tudi s svetom plesa in gledališča.
Nikoli ni obiskoval šole. Ker so ga ljudje vedno znova spraševali o njegovi nenavadni izobraževalni poti, se je odločil svojo izkušnjo predstaviti v knjigi.
Stern se mednarodno posveča temam svobodnega izobraževanja in otroštva. Vodi Inštitut Arna Sterna, laboratorij za opazovanje in ohranjanje spontanih nagnjenj otroka, ter je pobudnik gibanja Ekologija otroštva.
