V praksi je najpomembnejša potreba po ljubezni in pripadnosti, saj je bližina in povezanost z ljudmi, ki nam nekaj pomenijo, predpogoj za zadovoljitev vseh potreb.
Teorija izbire in njenih Sedem navad skrbi nadomešča psihologijo zunanjega nadzora in njenih Sedem navad pogube.
Zunanji nadzor, uveljavljena psihologija skoraj vseh ljudi tega sveta, je poguben za odnose. Ko ga uporabimo, uničimo zmožnost enega ali obeh za zagotovitev zadovoljstva v odnosu in povzročimo izgubo stika med nama.
Stanje nepovezanosti je temelj praktično vseh človekovih problemov, kot so duševne bolezni, psihosomatske bolezni, odvisnosti, nasilje, kriminal, zlorabe bližnjih, učne težave, če omenimo le nekatere.
Druga knjiga iz sklopa Teorija nadzora/Teorija izbire predstavlja nadgradnjo knjige Teorija nadzora, ki obravnava in razlaga našo duševnost predvsem kot družbenega bitja, ki je pri doseganju zadovoljstva odvisno od pristnih odnosov z vsaj nekaj bližnjimi ljudmi, kako ti vplivajo na našo srečo, zadovoljstvo, pa tudi nesrečo in bedo.
Osnovno sporočilo knjige je, da lahko vsak nadzoruje zgolj vedenje samega sebe in da nam drugi ne morejo ponuditi nič več kot le informacijo.
Tako kot ne moremo mi vplivati na življenje drugih, tudi oni na morejo vplivati na naše življenje, odločitve ali vedenje.
In vendar so vsi problemi , s katerimi se ljudje ubadamo, problemi z odnosi v sedanjosti. Knjigi Teorija nadzora – Kako vzpostaviti učinkovit nadzor nad svojim življenjem in Teorija izbire – Nova psihologija osebne svobode predstavljata temelj vsega, kar učijo sodelavci mednarodnega Inštituta William Glasser po svetu.
Teorija nadzora oz. Teorija izbire trdi, da:
– je vse, kar počnemo, da se vedemo,
– je skoraj vsako vedenje izbrano,
– nas žene pet genetskih potreb: preživetje, ljubezen in pripadnost, moč, svoboda in zabava.
dr. William Glasser je bil ameriški psihiater rojen v Clevelandu, Ohio. Glasser je razvijalec Realitetne terapije in Teorije izbire. Njegove ideje se osredotočajo na osebno izbiro, osebno odgovornost in osebne transformacije.
Glasser je bil znan po uporabi svoje teorije na področju socialnih vprašanj, kot so izobraževanje, vodenje, zakonske zveze…
Glasser se je oddaljil od konvencionalnih psihiatrov z opozorilom javnosti o možni škodi za stroko psihiatrije, ki jo povzroča v svoji tradicionalni obliki zaradi skupnega cilja po diagnosticiranju bolnika z duševno boleznijo in predpisovanju zdravil za zdravljenje posamezne bolezni.
Glasser je zavzel za obravnavo duševnega zdravja kot vprašanje javnega zdravja.
