Erich Neumann v zaključnih ugotovitvah svojega vélikega dela Izvor in zgodovina zavesti že opozarja na pomembnost zakonitosti, po kateri se osnovni zakoni psihične zgodovine človeštva manifestirajo tudi v ontogenezi življenjske zgodovine individuuma. Otrok, ki je nedvomni vrhunec Neumannovega jungovskega psihoanalitičnega opusa, nas tekoče in poglobljeno popelje skozi faze tega razvoja. Od primarnega odnosa med otrokom in materjo nas vodi vse do vznika in razvoja osi med egom in sebstvom. V ospredju je otrokov odnos do svojega lastnega telesa, do svojega sebstva, do drugega in do biti v svetu. Neumann nam pokaže, da otrokov razvoj pomeni premik od matriarhata k patriarhatu. To je postopen premik in napredovanje od participacije z mističnim do pozicije sebstva, okrog katerega razvijajoči se otrokov ego naposled kroži kakor Zemlja okrog Sonca.
Erich Neumann se je rodil v berlinski židovski družini. Je eden najpomembnejših učencev in naslednikov Carla Gustava Junga. Doktoriral je iz filozofije in nato nadaljeval s študijem medicine. 1934 sta z ženo emigrirala v Tel Aviv. Redno je predaval na jungovskem institutu v Zürichu, veliko pa tudi v Angliji, Franciji in na Nizozemskem. Bil je član mednarodne zveze za analitično psihologijo in predsednik Izraelske asociacije analitičnih psihologov. Jungovsko psihoanalizo je prakticiral v Tel Avivu od 1934 pa vse do svoje zgodnje smrti 1960.
