Objektivno in poglobljeno raziskuje izraze naše kulture, kot so izobraževanje, religija, politika in tradicija, in nazorno osvetljuje osnovne vzgibe, kot so ambicija, pohlep in zavist, želja po varnosti ter sla po moči in oblasti, ki naj bi razgrajali družbo, v kateri živimo.
Jiddu Krišnamurti velja za enega največjih mislecev in učiteljev vseh časov. Po vsem svetu je predaval o stvareh, ki se nas dotikajo v vsakdanjem življenju, zlasti o težavah sodobne družbe, ki je nasilna in pokvarjena, o iskanju varnosti in sreče ter nujnosti, da se osvobodimo notranjih bremen strahu, jeze, prizadetosti in žalosti.
Odlomek:
Vprašanje: Kaj je duša?
Krišnamurti: Naša kultura, naša civilizacija – kolektivna želja in volja številnih ljudi – je iznašla besedo »duša«. Pomislite na indijsko civilizacijo. Ali ni rezultat številnih ljudi z njihovimi željami in hotenji? Vsaka civilizacija je rezultat kolektivnega hotenja, kot bi mu lahko rekli, in kolektivno hotenje se je izreklo, da mora obstajati nekaj več kot le fizično telo, ki umre in razpade, nekaj večjega, širšega, nekaj neuničljivo nesmrtnega, torej je uveljavilo zamisel o duši. Mogoče sta kdaj živela človek ali dva, ki sta sama zase res kaj odkrila o tej izjemni stvari, imenovani nesmrtnost, o stanju, v katerem ni smrti, vsi povprečni umi pa pritrjujejo: »Ja, to gotovo drži,« in ker si želijo nesmrtnosti, se oklepajo besede »duša«. Radi bi vedeli, ali obstaja kaj več od golega telesnega obstoja. Ta nepretrgan krog, ko hodite v službo, počnete stvari, ki vas v resnici sploh ne zanimajo, se prepirate, zavidate, vzgajate otroke, klepetate s sosedi, govorite nepotrebne besede – radi bi vedeli, ali obstaja nekaj več kot vse to. Že beseda »duša« vsebuje zamisel o stanju, ki je neuničljivo in brezčasno, ne? Vendar sami nikoli ne odkrijete, ali tako stanje obstaja ali ne. Ne rečete: »Ne zanima me, kaj so govorili Kristus, Šankara ali kdo drugi, tudi ne z zapovedmi tradicije tako imenovane civilizacije. Sam hočem odkriti, ali obstaja stanje, ki presega okvir časa.« Ne uprete se zamisli, ki sta jo oblikovala civilizacija ali kolektivno hotenje, nasprotno, sprejmete jo in rečete: »Ja, duša obstaja.« Ubesedite jo, drugi jo ubesedijo drugače, nato pa vztrajate vsak pri svojem in se zasovražite zaradi navzkrižnih prepričanj.
Kdor želi resnično odkriti, ali obstaja stanje onstran časa, mora biti osvobojen civilizacije in kolektivnega hotenja. Stati mora sam. To je bistven del izobraževanja – naučiti se, da stojiš sam, tako da se ne ujameš ne v hotenje mnogih niti v hotenje enega, in si zato sposoben sam spoznati, kaj je res.
Ne bodite odvisni od nikogar. Kaj vam koristi, če vam kdo zatrjuje, da obstaja brezčasno stanje? Če ste lačni, želite jesti in ne morete se nahraniti z besedami. Pomembno je, da odkrijete sami. Vse okoli vas razpada. Tako imenovana civilizacija se razpušča, kolektivno hotenje je nič več ne povezuje. Življenje vas izziva iz trenutka v trenutek, in če se na izziv odzovete iz tirnic navade, kar pomeni, da se odzovete s sprejemanjem, je vaš odziv brez vrednosti. Ali obstaja brezčasno stanje, v katerem ni nikakršnih »več« ali »manj«, lahko odkrijete šele tedaj, ko rečete: »Ne bom sprejel, kar govorijo drugi, sam bom raziskal in odkrival,« – kar pomeni, da se ne bojite stati sami.
