Katja Škerlj: V MOJI KOŽI

“S knjigo V moji koži smo priča mešanici avtobiografske zgodbe, spominov in dokumentarne literature, ki nas na vsakem koraku opominja na človeškost. Opominja nas na našo nepopolnost, ki nas dela drugačne, edinstvene in neponovljive. Ravno zavedanje slednje, drugačnosti, nas spodbuja in hrabri, da se postavimo v tujo kožo in sprejmemo odstopanja od nam poznanega. Le razumevanje omogoča sprejetje in le sprejetje vodi v ljubezen, s katero dosegamo smoter vseh smotrov – srečo.” – Tina Pegan

Kdo je Katja Škerlj?
Katja Škerlj (1980) je po izobrazbi diplomirana ekonomistka.

Življenje je v rani mladosti postavilo pred njo težko preizkušnjo, a je opekline sprejela kot svoj modni dodatek.

Knjigo je napisala, da bi ljudem dala misliti in da bi se sprejeli takšni, kot so, ker je na svetu preveč ljudi, ki niso zadovoljni s sabo, in to je velika škoda. Svet bi bil veliko lepši, če bi se vsi sprejeli takšni, kot so.
V prostem času zelo rada bere, gre na koncerte in v gledališče.

Pokukajte v knjigo V moji koži
V življenju se zgodijo trenutki, ko skleneš sprejeti napačno odločitev in se ob nepravem času znajdeš na nepravem kraju. V takšnem trenutku sem se znašla tudi sama in njegov odsev me bo spremljal do konca življenja. Tudi če bi ga želela pozabiti, ga ne morem.

Kot bi bilo včeraj, se spomnim četrtka, štirinajstega novembra 1991. Stara sem bila 11 let. V pozni jeseni je bilo še mogoče dobiti kostanj in tisti trenutek sem si ga močno zaželela, saj ga enostavno obožujem. Še vedno. Ura je kazala približno petnajst minut do tretje ure nesrečnega popoldneva. Nedolžno, kot ničkolikokrat prej, sem zakurila ogenj v peči na drva, da bo zapekel moj kostanj. A ta neučakanost … Le kako bi lahko kostanj hitreje dobro zapekla? Odprla sem plastenko z alkoholom … Plastenko sem zlila na ogenj, da bo bolj gorelo, ta pa je potegnila ogenj in … Bum! Spomin je zabrisal rezek pok in rožnato-moder plamen, ki je začel pred očmi švigati sem ter tja. Ni trajalo dolgo, ko sem ga začutila na sebi. V strahu in paniki sem začela mahati z rokami, da bi se ga otresla. Plamena mi ni uspelo zmanjšati. Objel je moje telo in nič ni kazalo na to, da ga bo izpustil. V kuhinji sem stala kot goreča bakla. Zdelo se je kot večnost, preden je do mene pritekla sestra in z odejo začela gasiti ognjene zobe, ki so se mi zagrizli v kožo. Moje telo in moje življenje je rešila pred vročimi dotiki ognja, za kar ji bom večno hvaležna.

Po sestrinih krikih na pomoč je v kuhinjo prihitel še oče. Poln upanja, da bo vse dobro, in poln strahu pred nemočjo, da bi lahko karkoli storil, da se to ne bi zgodilo, me je dvignil in v naročju odnesel v avto. Do bolnišnice je peljal stric, oče pa je sedel z mano na zadnjih sedežih. Solze so mu vedno znova polnile oči in močile lica, jaz pa sem ga želela na vsak način potolažiti. Želela sem ga prepričati, da sem v redu. Da bo vse dobro. A ob pogledu na svoje dlani, na katerih se je koža čudno premikala, kot bi bila slabo prilepljena, tudi sama nisem bila prepričana, da je vse v redu.

Moramo biti hvaležni za svoje življenje in moramo ga spoštovati. Lepota ni odsev v ogledalu. Prava lepota prihaja iz naše notranjosti. Je vse tisto, kar čutimo od znotraj, zato tudi vam polagam na srce: Ne ocenjujte človeka po videzu, kot ne ocenjujete knjige po platnicah. Nikomur se ne posmehujte, ker ne veste, kdaj boste deležni enake lekcije. Nikogar ne sodite, ker ne veste, kaj ta oseba prestaja in kako se počuti v svoji koži.