Kiddo: CASPER

Svet refleksivnega erotičnega romana Casper je stkan iz samih nasprotij. Čutnim predajanjem in zasanjanosti sledijo prizemljene analize; želja po bližini se izmenjuje z nujnostjo po umiku; višjim vrednotam po miru, pripadnosti in predanosti stoji nasproti nebrzdana telesnost, ki se napaja sama iz sebe in se preliva čez rob. Silno upanje spodkopava močan občutek deziluzije, nežnost se izmenjuje z grobostjo in čustvom, ki bi se rada razrasla po svoje, iz globine navzven, nenehno diktira oster razum.

Ko vstopamo v svet romana in v um protagonistke, ne moremo mimo poetičnosti jezika, s katerim se nam poglavje za poglavjem ponuja tako poln notranji svet glavne junakinje. Pod domiselnimi naslovi poglavij – kot so Maček, Tretjerazredni film, Rok trajanja – se nam razgrinja zaokrožen in izgrajen karakter mlade ženske, ki žaluje za svojim končanim zakonom, hkrati pa se nepričakovano znajde v novem odnosu, “odnosu, ki to ni”, kot pravi, katerega glavno vezivno tkivo je erotika. Vsa druga čustva že v samem začetku zatesni, saj se vse preveč zaveda svojega položaja kot ženske, ki je hkrati tudi mama.

V romanu Casper se zdi, da se veliko več zgodi v notranjem svetu osrednjega lika kot je zunanjega poteka dogodkov; ampak to ne pomeni, da umanjka dogajanja; to je predvsem erotično obarvano in prihaja izključno iz interakcij z drugimi, predvsem z moškimi iz njene sedanjosti ali preteklosti. Vsakemu intenzivnejšemu stiku sledi poglavje, v katerem protagonistka razmišlja o doživetem, skuša razumeti tako sebe kot drugega, zlasti Casperja, do katerega se njen odnos ves čas spreminja: če je na začetku zgolj “rojen važič” potem ga proti koncu začne idealizirati in ga doživljati kot nekoga, v kogar bi se zlahka zaljubila:

“V osebo, kot je Casper, se ni težko zaljubiti. Ljubiš lahko vse na njem – ognjevite misli, plamenečo voljo, globino pogleda…” (poglavje Usoda).

Če ga je na začetku dojemala kot nekoga, ki bo zanjo samo obliž na rane, ki so jih prizadejali njegovi predhodniki, je na koncu on tisti, ki gladko izbriše spomine na vse moške, ki jih je kdajkoli ljubila.V njenih refleksijah ves čas niha med posesijo in strastjo do svojega objekta poželenja, od katerega jemlje to, kar hoče in po drugi strani med zavedanjem, da ima pred sabo nežnega, občutljivega moškega, cigar potrebe in želje postavi nad svoje. Ta temeljna dvojnost ustvarja med njima nenehno približevanje ter oddaljevanje in posledično, tako močno erotično doživljanje njunih srečanj.

Je mogoče, da se vsa ta spolna sla in hrepenenje napajata ravno iz neuresničljivosti njunega razmerja? Bi se nemara to hitro izčrpalo, ko bi se njuni poti zares prepletli? To se ves čas sprašuje tudi protagonistka in se z bralcem ves čas poigrava, ko na več mestih pušča odprto, kaj zares čuti do Casperja.

Ta nenavadno refleksivni erotični roman je prepoln premislekov o sodobnosti in njenem dojemanju ljubezni; v liričnem, na trenutke melanholičnem slogu kritizira površnost, instantnost razmerij, ki se sklapajo na podlagi minljivega videza:

»Okoli mene so ljudje, ki so ujeti znotraj nesrečnih zakonov, a ne grejo stran; ljudje, ki naj bi bili srečno poročeni, a se varajo; ljudje, ki skačejo iz odnosa v odnos, ker se bojijo, da bo boljša možnost ostala tam nekje; kaj sploh še zares cenimo, spoštujemo; za kaj smo se pripravljeni boriti, odpovedovati; za koga smo pripravljeni gledati zgolj v skupno smer, brez fig v žepu? …« (poglavje Terapija).

Protagonistka vseskozi pronicljivo razmišlja o moško ženskem odnosu, o predanosti, in zvestobi. Glavni motiv za njenim premišljanjem je vselej hrepenenje po stalnici, po trdni ljubezni, ki se zdi tako krhka in redka, skorajda nedosegljiva. Zadaj tiči izguba, težka in neusmiljena, ki jo je izkoreninila iz toplega vsakdana in preokrenila njeno življenje v smer, ki si je prej nikoli ni niti zamišljala. Ločitev zanjo pomeni izgubo vere v večnost, v ljubezen, ki bi zdržala vse minljivosti in kaprice človeškega ega. Zakon na dveh mestih primerja z rastlino, za katero je treba skrbeti, da ali ne zgnije (poglavje Maček) ali pa da je ne preraste plevel (poglavje Terapija).

In prav zaradi te izgube se zdi, da si ranljivosti ne zmore in noče več dovoliti; toda ne glede na ves razum in opreznost, ki jo premore, ta vseeno sili na površje. Obdobja ranljivosti in odprtosti do Casperja skuša zatirati z nadzorom – nič drugače kot on – in ujameta se v igro kontrole, nadvlade in sprenevedanja, medtem pa njuni telesi, nedolžni, neobremenjeni s kakršnimkoli diskurzom in teorijo, pristno, nepotujeno in povsem iskreno kažeta na to, kar sama drug drugemu – in pred sabo – skušata hlastavo zakriti:

»Njegova telesna govorica je bila tako glasna. Tako pripadna.« (poglavje Minute)

Erotika v romanu Casper je izredno čutna, odprta in neposredna; ni pa omejena samo na telo: tudi narava v nekaterih erotičnih srečanjih odigra pomembno vlogo – travnik, topla poletna noč, dež – vse to v protagonistki prebuja čutnost in hrepenenje, ki bi se rado udejanjilo v telesnem. Erotika pa nikoli ni samo združitev dveh teles, pač pa gre tudi ali pa predvsem za spoj dveh umov; med njunimi stiki je veliko besed, dialoga, ki podžiga njuno domišljijo; včasih je ravno jezik tisti, preko katerega vstopata v erotiko:

»Kaj si želiš?« – Tako odločnega in čistega odgovora že dolgo ni slišala iz lastnih ust; a hkrati tako nepremišljenega in izdajalskega tudi ne: »Sem upala, da je odgovor na to vprašanje jasen.« (poglavje Moj prvi)

In na drugem mestu:

»Utihni, prosim,« šepetaje pristavi, s stisnjenimi usti. »Oba veva, kako me najlažje utišaš!« (poglavje Fuck).

Tako je telo, skozi erotiko, edina točka v njunem odnosu, ki se ne boji, ki se ne izmika in ki ne skuša nadzorovati.  Telo je edino mesto, kjer si dovolita čutiti, brez zadržkov, brezkompromisno in brez strahov:

»V meni si zanetil ogenj, v katerem se ne bojim zgoreti.« (poglavje Minute).

Erotika je dostikrat del fantazij ali pa sanj, ki nenehno vdirajo v realnost; sredi budnega sveta, ki ga ureja nadzorujoči um, nenehno prodira fantazija, s svojimi čisto ločenimi in pogostokrat iracionalnimi hotenji. Protagonistka vse doživlja izredno globoko; z vsem telesom čuti neverbalno in z vsem čutenjem in čustvi vstopa v svet drugega, pa čeprav jo njen urejevalni in vseobsegajoči um skuša nenehno odtrgati od pristnosti čutenja, s tem da opazuje, se vsega zaveda in komentira.

Gre za bogat spoj doživljanja in opazovanja, kontemplacije in čiste erotike, melanholične prizemljenosti in objestnega hotenja, (samo) ironije in popolne predaje. Zdi se, da vsa ta nasprotja, prihajajo ravno iz osrednjega lika, ki se zaveda svoje kompleksnosti in predvsem tudi zamotanega čutenja drugega. In v vsem tem nihanju, nenehnem iskanju ravnovesja, nikoli ne pozabi, da sta celota in mir drugega ravno tako pomembna kot njena lastna.

Novodobni »moški« so jo spominjali na sitega mačka, ki ujame ptička samo zato, da se lahko z njim poigra. Ampak ker je igra vse prej kot nežna, ga poškoduje in ko se maček naveliča, ptiček ranjen obleži. Maček pa poišče drugo vrsto ptice ali miško … Na trenutke mu je zabavna tudi igra z žuželkami … Bistvo ni s kom se igra, le da se igra. – poglavje Maček

»Vzemi si me,« si misli.

»Vzemi si me, kolikokrat želiš in kakor koli želiš. Tu sem zate. Želim si te na sebi, ob sebi, pod sabo … V meni si zanetil ogenj, v katerem se ne bojim zgoreti.

Toplo mi bo pod lastnim pepelom. Želim se dušiti v najinem dimu.« – poglavje Minute

“Če ima kdo usodo, potem je to moški, če koga udari usoda, potem je to ženska.” Vrstica, ki jo je ostro počečkala v knjigi Elfriede Jelinek, vrstica, zaradi katere si je zaželela biti Zevs in ne Hera. Zapustila bi lastno telo, da bi ubežala cesti, ki ji ni videti konca. Bolečina navzkrižij jo je zasledovala, vznesenost se kar ni in ni polegla, njeni čuti so ušli izpod strehe razuma. Vez z življenjem je ohranjala s spomini …a zrak je postajal vse težji. Več kot je imela povedati, tišja je bila. Izkazala se je za antagonistko lastne serije. – poglavje Usoda

Usedeta se na odejo, v travo; drhtenje tal zbuja kipečo željo po zlitju; glasba boža ušesa z nežnostjo ptičjega žvrgolenja; njegova dlan drsi po njenem telesu, poljube si jemlje, kot bi se boril za življenje. Dovoljevala mu je, da se je dotika, kot bi to počel zadnjič. Vanj je zrla skozi prizmo minljivosti; kot bi bila hipnotirzirana je verjela, da je vsak trenutek z njim podarjen. Prizadel jo bo. Ne, ker bi si želel, ker mu bo dovolila, da jo prizadane. Najbrž bo tudi ona prizadela njega. Ne, ker bi si želela … Njuna sinergija jo je vsakič znova plašila. Njegove moči nad njenim telesom si še vedno ni znala razložiti. – poglavje Piknik

Z brezmejno globino v očeh se zastrmi v njen obraz, lačen njenega vonja, kože, dotikov … Rahlo zajame sapo, ko spremlja gibe njenih prstov, kako čutno odpenjajo gumbe na črni, svileni srajci. »Dobro veš, kje si želim tvojih rok,« nežno pripomni in prekine njegovo miselno plovbo … Kot opit rahlo prikima: »Vem.« – poglavje Platno