Včasih je najbolj radikalna stvar, ki jo lahko storimo, ta, da nehamo poskušati biti optimalni, najboljša različica sebe ali celo popolni in začnemo biti preprosto človeški.
Zakaj se počutimo izčrpane, tudi ko smo uspešni? Zakaj nas doseganje ciljev pusti prazne? Zakaj lahko obljube sodobnega življenja o sreči skozi trud, optimiziranje sebe in dosežke postanejo vir trpljenja, ne pa zadovoljstva s seboj in sreče? Nam je sploh dovoljeno biti to, kar bi zares želeli biti, ali moramo ves čas slediti željam, interesom in pričakovanjem drugih? Nas bodo še sprejemali, če bomo bolj iskreni? In kdo ti »drugi« sploh so?
“Knjiga (Ne) dovolj dobra – pogovori o trudu, uspehu in drugih mitih o sreči ne ustvarja bližnjic in ne nosi sladkobnih besed. Od bralcev zahteva pristnost in prisotnost. Vabi nas, da v tišini in v stiku s seboj prisluhnemo zvenu njenih strani. Ob potapljanju skozi večplastnost samospraševanja, razmišljanja in odzivanja znotraj dialoga dveh: hčere in očeta, spoznavamo njune notranje svetove, globine doživljanja, barvitost čutenja in odkrivamo razkrite razpoke senc esence odnosov in življenja.” – Julija Pelc
O KNJIGI SO DEJALI:
“Knjiga je edinstvena v slovenskem prostoru in kreativni doprinos za starše, odraščajoče in strokovnjake. Knjiga, ki te spreminja, če se odpreš za iskrenost in bogastvo njunih sporočil.” – Julija Pelc
“Ko človeku uspemo dati občutek, da je slišan, mu podarimo največje darilo. Občutek nezadostnosti je še kako razširjen med ljudmi, avtorja pa pronicljivo prikazujeta, da obstajajo poti iz tega.” – Blanka Tacer
O AVTORJIH:
MINEA RUTAR (1997) je raziskovalka na Oddelku za psihologijo in Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Ukvarja se z raziskovanjem psiholoških stisk in duševnega zdravja mladih v različnih družbenih kontekstih. Pri tem jo posebej zanimajo teme na preseku socialne, klinične in pozitivne psihologije ter eksistencializma.
DUŠAN RUTAR (1959) je psiholog in neukročeni duh, ki skoraj vse življenje posveča srečevanjem z ljudmi, mladimi in malo manj mladimi, ki trpijo in iščejo načine, kako skupaj ustvarjati prostore za nove, boljše načine skupnega življenja, družbeno pravičnost in človeško dostojanstvo v času poznega kapitalizma.
