Dnevnik 1992–1993 je dokument iz osebne biografije Uroša Zupana, iz obdobja, ko so že izšle njegove Sutre (1991) – eden najodmevnejših slovenskih pesniških prvencev po Šalamunovem Pokru – in ko je nastajala njegova druga zbirka Reka (1993).
Knjiga je obenem kronika pesnikove generacije in kulturnega dogajanja v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja. V dnevniških zapiskih nastopa vrsta znanih osebnosti iz slovenskega literarnega in likovnega sveta – od Tomaža Šalamuna do Aleša Debeljaka in Aleksija Kobala.
Tisto, kar Zupanovemu dnevniku daje avtentičnost, je – kot sam pravi – »inicialna energija, ki se ni popolnoma nič spremenila«. Avtor ohranja nedolžnost in čudenje, občutek, da se svet razpira pred mladim pesnikom v vsej svoji raznolikosti in skrivnosti, četudi ta pesnik pogosto tava po temnih zemljevidih lastnega sveta.
Dnevnik 1992–1993 je intimen in hkrati družbeno relevanten zapis, ki razkriva duhovno klimo tistega časa, hkrati pa ponuja vpogled v oblikovanje enega najpomembnejših pesniških glasov sodobne slovenske literature.
O avtorju
Uroš Zupan (roj. 1963 v Trbovljah) je pesnik, esejist in prevajalec. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegove pesniške zbirke in eseji so zaznamovali slovensko literaturo od 90-ih naprej. Prejel je številne domače in mednarodne nagrade, med njimi Jenkovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado. Njegova dela so prevedena v več jezikov. Živi v Ljubljani in deluje kot samostojni kulturni ustvarjalec.
