»Samo tisti, ki so pripravljeni iti predaleč, lahko vedo, kako daleč lahko gredo,« je nekoč zapisal Ernest Hemingway.
Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja prva jadrnica je potonila na dnu Atlantika in z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost!
Na Nizozemskem me je čakala zapuščena in pozabljena jadrnica Orplid.
Po osmih mesecih obnove, ki sem jo v času popolnega lock downa opravil sam, sem z Orplidom odjadral proti obljubljenim deželam – deželam, ki so mi jih obljubljale moje sanje.
Seveda na poti mnogokrat ni bilo vse sanjsko lepo, bili so tudi težki dnevi, neurja, tudi nezgode, številne prepreke pri izogibanju prepovedi v času korone, ob najbolj neprimernem času se je na barki pokvaril motor, tudi aretirali so me, ker so me pomotoma proglasili za emigranta.
Pa vendarle sem neomajno vztrajal pri svoji odločitvi: neglede na vse bom objadral svet! Mnogo ljudi sem spoznal na poti in v knjigi opisal nekaj zgodb iz njihovega zanimivega življenja. Ljudje, ki se odločimo za jadranje okrog sveta, mnogokrat prestopamo meje verjetnega, pa tudi meje tiste omejene resničnosti, ki nam jih postavlja naš um. Ko svojim sanjam dovoliš in omogočiš, da postanejo resničnost, se življenjsko obzorje razširi in postane neskončno kot ocean.
Odlomek iz knjige:
“Koliko vrst modre barve ima morje? Kamorkoli se ozreš – modrina! Morje in valovi od sončnega vzhoda do zahoda v vsej paleti modrih barv in zvokov. In vedno znova pridejo tiste noči, ki jih luna naredi še bolj čarobne, ko morje postane srebrno in se sveti v soju lune kot sveže pomrznjeno gorsko pobočje, kar me vedno znova spomni na kraje, po katerih sem hodil dolgo, dolgo nazaj, preden sem sploh verjel, da sanje lahko postanejo resničnost. Kako nenavadno: pogled na ocean, ki ga noč spremeni v domače zasnežene hribe, te premakne v čas, ki je že davna nekdanjost, vendar tukaj in zdaj sredi Atlantika postane čarobna sedanjost.”
Jadranje okrog sveta je bila moja skrita želja že iz časov ranega otroštva. Sanjaril sem o skrivnostnih oceanih, daljnih deželah in svobodi. Na mojih otroških risbicah so bile vedno jadrnice. Mnogo let kasneje sem s privarčevanim denarjem kupil staro jadrnico in jo pričel pripravljati za potovanje do daljnih obzorij. V viharni noči pa se je sredi Atlantika moja jadrnica potopila. Mene je rešil tanker Hans Baltica, ki je spremenil smer in se odzval na moj klic na pomoč. Ostal sem brez vsega, obupan in poražen.
Toda nisem se predal. Našel sem novo jadrnico, jo obnovil in z njo nadaljeval pot okrog sveta. Bolj počasi mi gre, saj se spotoma ustavljam tudi za dalj časa, če najdem kakšno priložnostno delo. Svoja doživetja pa vestno zapisujem v dnevnik, ki mi je v pomoč pri pisanju knjig.
– Walter Teršek
