Zgodovina prebivalcev nekdanje Koroške in nekdanjega Prekmurja bo zanimiva za vse, ki bi radi zvedeli kaj novega o Karantaniji, Noriku, Velikomoravski, verskih vojnah in Turkih, celjskih grofih, Judih in Ciganih, Etruščanih oziroma Rasih in predvsem Vindih oziroma Vendih, Venetih …
ODLOMEK IZ KNJIGE
Razcepljene osebe: Slovenke in Slovenci ali Štajerke, Štajerci, Kranjice, Kranjci, Korošice, Korošci, Primorke, Primorci, Istranke, Istrani, …
Večini je dnevni čas še vedno odmerjala cerkvena in ne tovarniška ura, župnik, župan in učitelj pa so ostali glavne avtoritete. Bili so razdeljeni na tradicionalne avstrijske dežele in pokrajinska identiteta je bila močnejša kot narodna. Po popisu prebivalstva iz leta 1910 je bilo na ozemlju današnje Republike Slovenije 66,6 odstotka vsega prebivalstva kmečkega (leta 1857 še več kot 83 odstotkov), poljedelstvo in živinorejasta dajala 60 odstotkov narodnega dohodka, od industrije in obrti je na prelomu stoletja živelo le okrog 11 odstotkov ljudi, in to največ od rudarstva in železarstva, kovinske, lesne, živilske industrije ter gradbeništva.
Strankarska organiziranost in z njo povezani ideološki spori so bili na začetku stoletja že nepogrešljivi del vsakdanjika, bolj razgledane družine so imele naročen kakšen časopis – na prelomu stoletja jih je izhajalo več kot sto dvajset. Slovenci so se lahko pohvalili tudi s kakšnimi odmevnejšimi dosežki v znanosti, po avstrijskih in nemških univerzah so imeli raztresenih več uglednih znanstvenikov. Ni pa jim uspelo doseči svoje univerze. Zbirali so se v društvih in čitalnicah ter na raznih shodih, hodili v hribe in se zabavali v gostilnah. Naprednejši del intelektualcev in politikov je v skladu s tedanjimi razmišljanji v razvitejših delih sveta verjel v nepretrgan in neustavljiv znanstveni napredek, ki se je tudi na Slovenskem kazal v postopnem uvajanju novih tehnoloških dosežkov, kot sta elektrika in plin, novih načinov proizvodnje in prometa ter s tem tudi velikih sprememb v družbeni strukturi in načinu življenja sploh. Toda slovensko gospodarstvo je bilo šibko in koncentracija kapitala majhna. Veliko demografsko izgubo je na prelomu stoletja pomenilo izseljevanje – izselilo se je več kot 250 000 Slovencev. Glavni vzroki so bili velika brezposelnost, a ne samo ta. Pri Slovencih, ki so se odločili za izselitev, se je vedno bolj kazala tudi želja po višjem standardu, ki ga doma ni bilo mogoče doseči.
Rečeno v prispodobi: čas na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje je Slovence zatekel nekje na pol poti med vasjo in mestom, z začetim, vendar zapoznelim procesom modernizacije. Toliko na splošno o Slovencih in Slovenkah na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Narodnost Slovenec, Slovenka je takrat znana samo v teoriji. Nekaj, kar je previharilo vse viharje, je bila samo cerkvena ura. Zgodovina je pravzaprav zgodovina cerkvenih ozemelj. Rubrike o narodnosti v rodovnih dokumentih in njihovem prepisu iz leta 1944 tudi sicer ne morem pričakovati. Podobno velja za rubriko materni jezik. Odločilen podatek za preživetje je brez dvoma podatek o religiji. Zagotavlja namreč tvojo arijansko zdravstveno neoporečnost, v tem času odločilno za preživetje. Kot že rečeno – ne glede na biološko resnico – si bil z religijo opredeljen za osebo, ki ni Jud. Kaj lahko sama izbrskam iz teh dokumentov? Najprej uvodne misli o mojem očetu in prednikih iz pravkar opisanega časa, po katerih smo dobili družinski priimek.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.