Štiri matere, štiri hčere, štiri družine, katerih zgodovina se spreminja s štirimi vetrovi, odvisno od tega, kdo pripoveduje zgodbo.
Leta 1949 so se štiri Kitajke, ki so se malo pred tem priselile v San Francisco, začele sestajati, da bi jedle dim sum, igrale mahjong in se pogovarjale. Združene v skupni neizrekljivi izgubi in upanju se poimenujejo Klub veselja in sreče. Nočejo se prepustiti malodušju; raje se družijo, da bi se spodbujale in zbirale denar.
»Če bi obupale, bi bilo, kot da si želimo tistega, kar je že bilo izgubljeno. Ali da podaljšujemo tisto, kar je neznosno.« Štirideset let pozneje se zgodbe in zgodovina nadaljujejo.
Amy Tan duhovito in zelo rahločutno razišče včasih bolečo, pogosto nežno, vedno pa globoko vez med materami in hčerami. Ko vsaka od žensk razkrije svoje skrivnosti in poskuša razkriti resnico o svojem življenju, so vezi vse bolj prepletene in zapletene. Matere se hvalijo s hčerami ali pa obupujejo nad njimi, hčere pa zavijajo z očmi, saj jih matere s svojimi pogledi in nazori dušijo. Tanova je izvrstna pripovedovalka zgodb, saj zna bralce pripraviti do tega, da se potopijo v vse zapletenosti in skrivnosti življenja.
O ROMANU SO DEJALI:
- »Močno kot mit.« — The Washington Post Book World
- »Čudovito napisano. Knjižni dragulj.« — The New York Times Book Review
- »Mogočno. Polno čarovnije. Dokler romana ne preberete do konca, se nič drugega ne bo zdelo pomembno.« — Los Angeles Times
- »Čudovita zgodba. Pomemben nauk o tem, kako pomembna sta spomin in dediščina v pripovedovanju zgodb.« — San Francisco Chronicle
- »Klub veselja in sreče je eden mojih najljubših romanov. Da bo neverjeten, sem vedel že, ko sem prebral prvih nekaj stavkov. Zame je ena tistih enkratnih bralnih izkušenj, ki jih ceniš še leta. Roman me je spodbudil kot pisatelja in mi je še vedno v velik navdih.« —Kevin Kwan, avtor romana Noro bogati Azijci
