Dramatika, pripovednika in tudi slikarja Augusta Johana Strindberga (1849–1912), eno osrednjih osebnosti švedske književnosti, najbolje poznamo po psihološko naturalističnih in poznejših ekspresionistično simbolističnih dramah. Zato nas romaneskna “kmetska slika” Otočani s Hemsöja (Hemsöborna), ki jo je upodobil leta 1887, nemara preseneti. Čeprav niti v tem delu ne gre brez tragike (na koncu imamo eno truplo in enega pogrešanega), je vendar veliko bolj humoristično kot večina njegovega ustvarjanja. Z naturalističnim pristopom, ki ga med drugim zaznamujejo številne nadrobnosti iz švedske favne, flore in ribištva, je ustvaril večplasten in nazoren opis izoliranega otočka v neprijaznem severnem morju, kakršni so bili pri srcu tudi, denimo, precej mlajši finsko-švedski avtorici Tove Jansson.
Ironično je, da so mu Kymmendöjčani naposled radikalno odrekli gostoljubje prav zaradi romana, v katerem jih je ovekovečil, ker je v prikazu značajev in zgodbe same posegal po umetniški svobodi, kot mu je pozneje očital prototip vdovinega sina “Gusteljna”.
Kljub vsem ekscesom, ki so odbili Kymmendöjčane, je torej v knjigi otoška družba tista, ki preživi, ker je v svojem bistvu zdrava, prišlek Carlsson pa kljub domiselnosti in bogatim izkušnjam na koncu odpove. Mesto ali, bolje, velemesto je v obeh knjigah prikazano kot zadušljivo in neprijazno okolje; od tam prihajajo nezanesljivi obiskovalci in – povsem dobesedno – smeti. In prav iskreno navdušenje nad domačo zemljo je verjetno razlog, da so Otočani še danes priljubljeno berilo na Švedskem, kakor je Cvetje v jeseni na Slovenskem.
