Triinosemdesetletna gospa Ludmila po odpustu iz bolnišnice nima več kam, stanovanje je bilo prodano, v domu so jo zaradi dolgov postavili na cesto. Svojo stisko začasno reši tako, da se skrivoma naseli kar v bolnišnici – blodnjavi hodniki, polni vase pogreznjenih ljudi in preobremenjenih zaposlenih, postanejo njeno začasno varno pribežališče. Njena stiska pritegne pogled, a način, kako – in zakaj – ji kdo skuša pomagati, razkrije še večjo bedo in praznino.
Glavna zgodba Ničvrednice izpostavlja tabuizirano temo staranja in odvečnosti človeškega življenja, vendar avtorica anomalije sodobne družbe – starizem, politične igre moči in zlorabe položaja, prekarno delo – razgalja tudi skozi življenjske zgodbe ljudi, ki so z Ludmilo tako ali drugače povezani. Drsenje skozi čas in usode je tako lucidno in precizno, da zgodbi sledimo z zadržanim dihom, roman pa še dolgo odmeva v nas.
Jana Juránová (1957) je slovaška pisateljica, dramatičarka, prevajalka, publicistka, urednica in založnica. Od prvenca, kratkoprozne zbirke Menažerija (Zverinec, 1993), je izdala še osem proznih del: novele Mreže (Siete, 1996) in Trpljenje starega mačka (Utrpenie starého kocúra, 2000, 2012), roman Prošnjíce (Orodovnice, 2007, 2008), parabiografski roman Živela sem z bardom (Žila som s Hviezdoslavom, 2008), kratkoprozno zbirko Nebeške ljubezni (Lásky nebeské, 2010), novelo Neurejena zadeva (Nevybavená záležitost’, 2013), Tuje zgodbe (Cudzie príbehy, 2016) in roman Ničvrednica (Naničhodnica, 2020). Objavila je tudi knjigo intervjujev z Agnešo Kalinovo Mojih sedem življenj (Mojich 7 životov), je avtorica več gledaliških iger, ki so redno na repertoarju slovaških gledališč, leta 2014 je pri slovaškem gledališkem inštitutu izšel izbor iz njenega dramskega opusa. Napisala je več del za otroke, prevaja leposlovje (Diana Athill, Margaret Atwood, Jeannette Winterson, Virginia Woolf) in strokovno literaturo (Judith Butler, Bell Hooks, Judith L. Herman). Prejela je številna literarna priznanja – nagrado Biblioteke za prozo, nagrado Egona Erwina Kischa za stvarno literaturo, nagrado Mateja Bela za prevod in nagrado Literarnega sklada za najboljše dramsko besedilo, njena proza je redno uvrščena v ožji izbor anasoft litere – osrednje slovaške nagrade za prozo. Njena dela so knjižno izšla v nemščini, madžarščini, makedonščini, češčini, francoščini in angleščini. Leta 2019 je za izredne zasluge pri razvoju demokracije, zaščito človekovih pravic in svoboščin ter razvoj literarne dejavnosti prejela najvišje državno priznanje – red za zasluge L’udovíta Štúra I. razreda. Avtorica je ena od pobudnic in ustanoviteljic združenja žensk Aspekt, prve feministične organizacije na Slovaškem, v okviru katere kot koordinatorica in urednica deluje od nastanka leta 1993 do danes.
