Avstrijski pisatelj Josef Winkler (1953) si je kot otrok brezupno želel besed in podob in čeprav doma niso bili revni, mu je bilo vedno rečeno, da »za knjige ni denarja«. Svoj jezik, ki ga je ohranil do danes, je tako našel v cerkvi, kjer je odkril njegovo melodičnost, čarobnost ritualov in ponovitev, ki delujejo kot zarotitev – ritem litanij je postal ritem njegove proze. Prav tako je v cerkvi našel ključne podobe, ki vse do danes zaznamujejo njegov predstavni svet: angel, monštranca, križ … Winkler še danes o procesu pisanja govori kot o hkratnem branju in pisanju, v svoja dela vključuje številne citate iz del kolegov ter njihove knjige nosi s seboj po mestu in na potovanja. V knjigiTrepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem iz leta 2008 zaobseže vse pomembnejše postaje: poleg rodne Koroške še Italijo, Indijo in Mehiko, kraje, ki so ga s svojim kričeče pisanim življenjem in posebnim odnosom do smrti še posebej zaznamovali. Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim tudi najvišje literarno priznanje v nemškem govornem prostoru, Büchnerjevo nagrado.
Brezplačna dostava za vsa naročila nad 50€
