Kekec nad samotnim breznom (1924) je Vandotova tretja pripoved o Kekcu, v njej se vedri, pogumni, zviti in dobri Kekec v še danes odmaknjeni očarljivi dolini Male Pišnice pod Vitrancem nad Kranjsko Goro meri z divjim Bedancem, ki živi v samotni gorski koči.
Iz njegovih rok rešuje ubogo siroto Meno, svojo mater in zeliščarja Kosobrina. Bedanec pogubi Kosobrina, Bedanca pa pahne v prepad njegov lastni pes Volk. Kekec se vrne domov z Bedančevimi živalmi in Meno. Leta 1951 je bil po pripovedi posnet prvi slovenski celovečerni mladinski film z naslovom Kekec, tedaj še v črno-beli tehniki. Ognil se je smrtim iz Vandotove literarne predloge, prejel prestižno mednarodno nagrado in ponesel Kekčevo slavo širom sveta.
Josipa Vandota najbolj jedrnato predstavijo kar verzi na njegovi rojstni hiši v Kranjski Gori:
Tukaj rodil se je Josip Vandot,
pisal je knjige za mladi rod.
Živ ohranili mu bodo spomin
Kekec in Mojca in Kosobrin.
Njegovo ime je vklesano tudi na spominski plošči pisateljskim žrtvam nacizma na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani. Umrl je namreč kot izgnanec pri Slavonskem Brodu v letalskem bombardiranju železnice; ob izgonu je nemški okupator upokojenemu pisatelju požgal vse knjige. Nemci mu niso požgali knjižnice in ga izgnali zaradi kake komunistične dejavnosti, daleč od tega, ampak ker so se pač odločili izbrisati slovensko literaturo in kulturo z obličja sveta. Po družinski tradiciji je opravljal železničarsko službo, vendar je ni maral in se je predčasno upokojil, da se je lahko posvetil pisanju. In vendar je bila železnica posredno kriva za njegov žalostni konec.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.