Matjaž Regovec: PRAPODOBE PROMISKUITETE

“Seksualna revolucija je od leta 1960 dalje navidezno liberalizirala spolnost in seksualno življenje. Seksualne in moralne navade, ki so bile do takrat precej strogo predpisane, vključno s številnimi prepovedmi, so bile nenadoma relativizirane. Čeprav se zavedam nekaterih pozitivnih učinkov tega fenomena, kot je razmah psihoterapije in svetovanja v Veliki Britaniji in ZDA v šestdesetih letih, pa je le-ta prinesel tudi nekaj zahtevnih vprašanj.
Spolnost naj bi postala sredstvo za odrešitev sodobnega moškega in ženske. Toda kaj nam ostane, če tabu izgine? Notranja praznina, povezana s stanjem zmede in negotovosti. V moderni psihološki terminologiji lahko vprašanje notranje praznine razumemo kot posledico pomanjkanja objektnih odnosov. Psihoanalitično gledano, nas notranja praznina, ki je prepoznavna dinamika v psihologiji različnih oblik odvisnosti, pripelje nazaj do motenj v primarnem odnosu med materjo in otrokom. Promiskuiteto lahko razumemo kot poskus zapolnitve notranje praznine, kot poskus, da bi našli enostavno, “trenutno”, zunanje, zgolj fizično nadomestilo za zapolnitev notranje praznine. In tako ni potrebno nobeno psihološko delo niti terapija ali svetovanje. Ni se treba podati na pot morebitne boleče terapije. Zato ni razvoja zavedanja niti splošne psihološke rasti. Promiskuiteta je nezaveden, neuspešen poskus zaobiti delo, ki bi se sicer običajno opravilo v psihoanalizi in psihoterapiji, kar je neizogibno težko in včasih boleče.” (Izsek iz knjige)