Dr. Ljubomir Erić (1936) je psihiater, psihoanalitični psihoterapevt in dolgoletni profesor na Medicinski fakulteti v Beogradu. V svojih delih se ukvarja s preučevanjem stanj strahu, spolnih motenj in psihopatologije pozne adolescence, kot tudi z uporabo psihoanalitične psihoterapije za zdravljenje tovrstnih motenj. Ukvarja se tudi s preučevanjem psihologije i psihopatologije likovnega ustvarjanja.
“Napad panike je plod domišljije, vendar ga pacient doživi konkretno in ko enkrat pride do tega, postane travmatični dogodek. Tipičen je pogost primer v praksi, ko pacient, ki je slučajno nekaj slišal o resni bolezni ‘tega in tega’ in se s tem istoveti, doživi napad panike, ki ponavlja travmatični dogodek. Ta vrsta asociativne domišljije se docela giblje po nenadzorovanih poteh nezavednega. ‘Travmatska’ področja progresivno postajajo vse širša in omejujejo pacientovo avtonomijo. Včasih potek napada panike ne sledi takšni negativni progresiji. Lahko se omeji na zelo specifično situacijo, kot je strah pred dvigali, odprtimi prostori, vožnjo z avtom. Ti simptomi lahko ostanejo izolirani in kasneje izgubijo na moči ali celo izginejo v nekaj mesecih. V drugih primerih pa se lahko razširijo in resno poškodujejo osebnost ali postanejo vsiljivi, s skoraj psihotičnimi konotacijami.” (Izsek iz knjige)
