Prva knjiga iz štirilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, je izšla konec leta 2013. Čez dve leti ji je sledila druga, s podnaslovom Babice, hčere in vnukinje. Leta 2019 smo natisnili Moške zgodbe. Četrto, ki jo držite v rokah, sem podnaslovila s citatom iz zgodbe Žnidarjevega Frenka iz Poljan: Poglejte, moji ljudje prihajajo! Pooseblja moja občutja, ki me spreletavajo, ko stisnem roko tistim, ki mi zaupajo zgodbo iz svojega življenja.
Zbirka vseh štirih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače – ozavešča. Zgode, povedane in zapisane iz prve roke razkrivajo tisti del našega življenja, o katerem ne govorimo na glas. Nekateri poiščejo psihoterapevta, da jim pomaga prebroditi težke trenutke, drugi se želijo zgolj spovedati. In zgodbe, ki jih prebirate tudi v četrti knjigi, so prav to- osebne spovedi. V slovenskem prostoru so nekaj unikatnega in izjemno pomembnega za tako imenovano občansko znanost (Citizen Science).
Tudi četrta knjiga je zelo posebna in dragocena.
Med ljudmi še zmeraj živi tudi nagajivi duh. Da je res tako, dokazujejo anekdote znanega Belokranjca, Ota Nemaniča. Šegave in poredne prigode prednikov in vrstnikov je strnil v šopek, ki bo ”zadišal” vsakemu, ki bo knjigo odprl.
Vesela sem, da mi je uspelo zbrati kar nekaj spominov na otroška leta srednje in mlajše generacije. Kaj vse je morala doživljati Mojca, ki jo je oče posiljeval od otroštva naprej? Njena zgodba vas bo pretresla.
Tudi za četrti del velja, da se bralci sprehajajo med zgodbami počasi, zlagoma, z empatijo.
Pravijo, da sem ena zadnjih še živečih zgodbark. Čas neusmiljeno teče…
Še to: leta 2015 je bil posnet dokumentarni film, ki ga pod naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače, še zmeraj najdete v arhivu na RTVSLO. SNG Maribor je postavilo na oder predstavo Prividi kačjega pastirja. Urška Djukič je skupaj s Francozi ustvarila izjemen kratki animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje, ki se, potem ko je prejel številne mednarodne nagrade, poteguje tudi za Oskarja. In ne nazadnje: z bralkami in bralci sem se srečala na več kot 1200 literarnih večerih, knjige so doživele veliko ponatisov!
Dobrodošli v svetu zgodb, ki jih je pisalo življenje!
Knjiga Ogenj, rit in kače, niso za igrače me je pritegnila že s svojim nenavadnim naslovom, vsebina pa me je dobesedno pretresla. Razkrivanje intime, kot so jo doživljali ljudje v časih, ko se o intimnih rečeh ni govorilo, čustev ne razkazovalo, še manj o čustvovanju razglabljalo, je pravo pionirsko delo. Drugi, nič manjši izziv knjige, je soočenje javnosti in vsakega posameznika z resničnim življenjem dedov in babic, ki ga v naših predstavah in tudi v literaturi tako radi romantiziramo. Sprejeti te iskrene izpovedi o prvinskosti življenja pomeni brez predsodkov odpreti srce in poskušati razumeti. – Vida Kokalj (pisateljica)
»Že od renesanse naprej so bile pristne naracije dragocene, takrat so bili znani celo javni dnevniki. So izraz človečnosti, vendar pa je od ravni zavedanja tistega, ki pripoveduje, odvisno, kaj in kako pripoveduje, od zelo konkretnih ‘surovih’ reči do spoznanj, osebno zelo ‘predelanih’ in že premišljenih. Menim, da tisti, ki to povzema, vnaša v to nekaj sebe, kajti subjektivnemu zaznavanju se ni možno izogniti (dobro se ga je zavedati). Všeč pri vas pa mi je to, da odpirate zanimive življenjske teme, kar je zagotovo posledica vašega poznavanja življenjskih zgodb.« – Suzana Čurin Radović, doktorica socioloških znanosti, magistra menedžmenta, profesorica psihologije in anglistike.
Milena (1952) se je rodila v Žireh. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Pedagoško gimnazijo v Ljubljani. Pri dvajsetih si je ustvarila družino, rodili so se štirje otroci. Leta 1988 je začela delati na radiu Žiri. Najprej je pisala pravljice za Zakajčkov kotiček. Malo kasneje je postavila na noge otroški in kulturni program ter oddajo Zanimivi ljudje živijo med nami. Leta 1999 je za radijsko delo, v Tednu vseživljenjskega učenja, prejela Priznanje za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja. Sedem let je pripravljala prispevke o socialno ogroženih posameznikih za oddajo Pomagajmo si na TV Koper. Že več kot četrt stoletja v Gorenjskem glasu objavlja Usode. Sodeluje tudi pri Žirovskem občasniku. Za Nedelo piše odgovore v zelo brani rubriki ”Milena svetuje”. Deset let je vodila kulturno obarvane Sredine večere v Škofji Loki.
