Dragi bralec, bralka, pred teboj je nadaljevanje knjige Oblečena v kente. Slečena. Kakšen je moj odnos do zgodbe, ki je bila doživeta, in do zapisanih besed v knjigi? Zelo živ in pretresljiv. Veliko solza je bilo potočenih ob spominjanju na najbolj žalostne dogodke, na velike preobrate, vse dokler ni nastopilo zelo močno spoznanje – hvaležnost.
Ostala sem živa.
Takrat pa … naenkrat zmanjka ceste in midva v avtu obvisiva nad prepadom.
Poskušam odpreti vrata. Ne gre. V delčku sekunde odprem šipo na vratih, stegnem roki proti koreninam mogočnega drevesa, ki rase ob poti, in se skozi odprtino potegnem ven.
Avto zgrmi v prepad. Slišim zvok zvijanja pločevine, pomešan z lomljenjem vej, za trenutek celo uspem pomisliti, da so vse skupaj samo sanje. Prestrašena, izmučena in obupana se oklepam korenin in razmišljam samo eno – oče je mrtev.
Samo Ljubezen.
(izsek iz knjige)
